Molitev za rajne v Svetem pismu in izročilu Cerkve

Na kratko

Molitev za rajne ima oporo v Svetem pismu – najjasneje v Drugi makabejski knjigi (2 Mkb 12,43–46) – in je v Cerkvi izpričana od prvih stoletij: pri Tertulijanu, sv. Cirilu Jeruzalemskem, sv. Avguštinu in sv. Janezu Zlatoustem. Njen temelj je občestvo svetnikov – edinost vernih na zemlji, rajnih v očiščevanju in svetnikov v nebesih (KKC 962). Najpomembnejša oblika te molitve je bila od začetka evharistija, darovana za rajne (KKC 1371); gregorijanske maše so ena od njenih tradicionalnih oblik.

Druga makabejska knjiga – besedilo

Po bitki je Juda Makabejec odkril, da so padli pri sebi nosili predmete, povezane s češčenjem malikov. Sveto pismo njegov odziv opisuje takole (navajamo po smislu):

Med ljudmi je zbral nabirko in poslal v Jeruzalem okoli dva tisoč srebrnih drahem, da bi darovali daritev za greh. Ravnal je zelo lepo in plemenito, ker je mislil na vstajenje. Če namreč ne bi upal, da bodo padli vstali, bi bilo odveč in nesmiselno moliti za mrtve; če pa je imel pred očmi, da je tistim, ki so pobožno zaspali, pripravljeno najlepše plačilo, je bila to sveta in pobožna misel. Zato je dal opraviti spravno daritev za mrtve, da bi bili rešeni greha (prim. 2 Mkb 12,43–45).

V tem kratkem odlomku so tri prvine, ki so se ohranile v praksi Cerkve: daritev za rajne, dar skupnosti (nabirka, s katero so jo plačali) in vera v vstajenje kot njena utemeljitev. Katekizem to besedilo navaja, ko govori o očiščevanju po smrti (KKC 1032). Zgodovinsko ozadje in pomen te knjige za spor s protestanti obravnavamo na strani molitev za rajne, nauk o očiščevanju pa v članku vice v nauku Cerkve.

Nova zaveza

Nova zaveza ne vsebuje zapovedi molitve za rajne, je pa v njej odlomek, ki ga mnogi razlagalci berejo v tej luči. Sv. Pavel prosi, naj Gospod izkaže usmiljenje Oneziforjevi hiši, in želi, naj Gospod Oneziforju na tisti dan da najti usmiljenje pri Gospodu (2 Tim 1,16.18). Apostol govori o Oneziforjevi hiši, o njem samem pa v pretekliku; od tod domneva, da Onezifor ni bil več živ. Besedilo tega ne pove izrecno, zato ga imamo za mogoč, ne pa za zanesljiv namig. Pomembnejše je to, kar je Cerkev prevzela iz vere Izraela in razvila v luči Kristusovega vstajenja.

Cerkveni očetje

Tertulijan (okoli leta 200)

V spisu O vencu Tertulijan našteva navade, ki so jih kristjani prevzeli iz izročila: »Oblationes pro defunctis, pro nataliciis, annua die facimus« – »Daritve za rajne in za dan rojstva [za nebesa] darujemo vsako leto, na obletnico« (De corona 3). V spisu O enoženstvu opisuje vdovo, ki »moli za njegovo dušo, prosi zanj pokoja […] in daruje daritev na obletnice njegovega zaspanja« (De monogamia 10). To je eno najstarejših pričevanj o navadi, ki jo danes imenujemo maša ob obletnici smrti.

Sv. Ciril Jeruzalemski (4. stoletje)

V katehezah za novokrščence jeruzalemski škof pojasnjuje, da se v evharistični molitvi spominjajo vseh, ki so zaspali pred nami, v prepričanju, da je to velika pomoč dušam, za katere se prošnja dviga, ko je navzoča sveta in strahospoštovanja vredna daritev. Katekizem to besedilo navaja prav tam, kjer govori o evharistiji za rajne (KKC 1371; Mistagoške kateheze 5,9–10).

Sv. Avguštin in sv. Monika (4./5. stoletje)

Prošnjo umirajoče Monike – naj se je spominjajo »pri Gospodovem oltarju« – pozna mnogo vernikov. Manj znana sta dva nadaljnja odlomka IX. knjige Izpovedi. Avguštin zapiše, da so ob njenem grobu, preden so položili telo, »zanjo darovali daritev našega odrešenja« (IX 12,32). Knjigo pa sklene s prošnjo Bogu, naj navdihne bralce, »da bi se vsi, ki bodo to brali, pri tvojem oltarju spominjali Monike, tvoje služabnice, skupaj s Patricijem, nekdaj njenim možem« (IX 13,37). Sin, ki je bil sam škof, prosi tuje ljudi za molitev pri oltarju za svoja starša – težko bi našli lepšo podobo tega, kar je naročena maša za rajne.

Sv. Janez Zlatousti (4./5. stoletje)

Katekizem navaja njegovo spodbudo, naj rajnim pomagamo in se jih spominjamo: če so bili Jobovi sinovi očiščeni z daritvijo, ki jo je daroval oče (Job 1,5), nimamo razloga dvomiti, da naše daritve za rajne prinašajo tolažbo (KKC 1032).

Dve stoletji pozneje je sv. Gregor Veliki v Dialogih opisal trideset maš za rajnega meniha Justa – po njem so dobile ime gregorijanske maše.

Občestvo svetnikov – zakaj ima to smisel

Molitev za rajne ni čaroben »prenos« zaslug, temveč izraz edinosti Cerkve. Katekizem po Veroizpovedi Božjega ljudstva Pavla VI. izpoveduje vero v občestvo vseh Kristusovih vernikov – romajočih na zemlji, rajnih, ki so deležni očiščevanja, in svetnikov v nebesih –, ki skupaj tvorijo eno Cerkev (KKC 962). Zato jim naša molitev za rajne ne more le pomagati, temveč tudi narediti učinkovito njihovo priprošnjo za nas (prim. KKC 958). Ljubezen se s smrtjo ne konča – spremeni se le način, kako se izraža.

Evharistija za rajne in gregorijanske maše

Od Makabejcev do Avguština se vrača isti motiv: za rajne se daruje daritev. V novi zavezi je to edina Kristusova daritev, ki postane navzoča pri vsaki maši in se daruje tudi za verne rajne, ki so umrli v Kristusu in še niso popolnoma očiščeni (KKC 1371). Gregorijanske maše tej daritvi ne dodajajo ničesar novega – so tridesetdnevno, vztrajno darovanje te daritve za eno osebo, po zgledu tega, za kar je prosila Monika. Praktične nasvete najdete v vodnikih maša za rajnega in kaj so gregorijanske maše, namen pa lahko sporočite na strani naročite gregorijanske maše.

Viri

• Sveto pismo Stare in Nove zaveze (poljski prevod Biblia Tysiąclecia): 2 Mkb 12, 2 Tim 1 (v poljščini)
• Katekizem katoliške Cerkve, št. 958, 962, 1032, 1371 – vatican.va
• Tertulijan, De corona 3; De monogamia 10 (latinsko besedilo; lastni prevod)
• Sv. Avguštin, Confessiones IX 11,27; 12,32; 13,37 (latinsko besedilo; lastni prevod)
• Sv. Ciril Jeruzalemski, Mistagoške kateheze 5,9–10 (navedeno po KKC 1371); sv. Janez Zlatousti, Homilije o Prvem pismu Korinčanom 41,5 (navedeno po KKC 1032)