Zgodovina gregorijanskih maš

Sv. Gregor Veliki – papež in menih

Gregor se je rodil v Rimu okoli leta 540 v premožni senatorski družini. Kot mlad mož je bil mestni prefekt, torej eden najpomembnejših uradnikov Rima. Po nekaj letih se je službi odpovedal, v družinski hiši na griču Celij ustanovil samostan sv. Andreja in v njem sam postal menih. Pozneje je prejel diakonsko posvečenje in kot papežev predstavnik bival v Konstantinoplu. Po vrnitvi se je spet umaknil v samostan, leta 590 pa je bil izvoljen na Petrov sedež.

Kot papež je skrbel za uboge v času lakote in kuge, poslal misijonarje v Anglijo in zapustil bogato zbirko spisov – homilije, »Pastoralno pravilo«, »Moralia« o Jobovi knjigi. Umrl je 12. marca 604. Cerkev ga je imenovala »Veliki«; je eden od štirih velikih zahodnih cerkvenih očetov.

»Dialogi« – od kod poznamo to zgodbo

Okoli let 593–594 je Gregor napisal »Dialoge« – pogovor z diakonom Petrom o svetnikih in čudežih v Italiji. Najbolj znana je druga knjiga, v celoti posvečena sv. Benediktu. Četrta knjiga govori o usodi duše po smrti. Gregor v njej med drugim piše, da za nekatere lažje krivde obstaja očiščevanje po smrti in da dušam rajnih pomaga daritev svete maše. V potrditev navaja več dogodkov – eden od njih se je, kot sam poudari, zgodil v njegovem lastnem samostanu kakšna tri leta prej. To je zgodba o menihu Justu (IV. knjiga, 55. ali 57. poglavje – odvisno od izdaje).

Menih Just in trije zlatniki

Just je bil menih v samostanu sv. Andreja in se je spoznal na zdravilstvo – skrbel je za samega Gregorja v njegovih pogostih boleznih. Ko je hudo zbolel, je svojemu rodnemu bratu Kopiozu priznal, da ima skrite tri zlatnike. Bratje so jih našli skrite med zdravili. V samostanu, v katerem naj bi bilo vse skupno, je bila to huda kršitev zaobljube uboštva.

Gregor, takrat opat, se je odločil ravnati strogo – tako v dobro umirajočega kot v svarilo drugim. Prijorju Precioziju je naročil, naj bratje Justa ne obiskujejo, po smrti pa naj ga pokopljejo zunaj meniškega pokopališča, skupaj z zlatniki. Ko je Just izvedel, zakaj so ga bratje zapustili, je svoj greh iskreno obžaloval in v tem kesanju umrl.

Približno trideset dni po njegovi smrti je Gregor, kot piše, začutil sočutje do rajnega. Poklical je Precioza in mu naročil, naj trideset zaporednih dni za Justa darujejo daritev svete maše, tako da ne izpustijo niti enega dne. Bratje so naročilo izpolnili. Neko noč se je Just prikazal Kopiozu, ki o darovanih mašah ni vedel ničesar, in mu povedal, da mu je bilo doslej hudo, zdaj pa mu je dobro, ker je ta dan prejel obhajilo. Ko so menihi prešteli dneve, se je izkazalo, da je bila prav takrat darovana trideseta maša.

Gregor je pripoved sklenil z ugotovitvijo, da je bil rajni brat rešen po daritvi svete maše. Od tega dogodka se trideset maš, darovanih za enega rajnega, imenuje gregorijanske.

Ozadje: molitev za rajne pred Gregorjem

Gregor molitve za rajne ni izumil – opisal je eno njenih oblik. Že Stara zaveza pripoveduje, kako je Juda Makabejec daroval spravno daritev za padle, »da bi bili rešeni greha« (2 Mkb 12,43–46). Prvi kristjani so se rajnih spominjali med evharistijo: Tertulijan na prelomu 2. in 3. stoletja omenja daritve za rajne ob obletnici njihove smrti, sv. Avguštin pa v »Izpovedih« opisuje, kako je njegova umirajoča mati, sv. Monika, prosila samo za eno – naj se je spominjajo pri oltarju. Katekizem to izročilo povzame z besedami, da je Cerkev od začetka častila spomin rajnih in zanje darovala molitve, predvsem evharistično daritev (KKC 1032). Več o tem nauku pišemo v članku Vice v nauku Cerkve.

Kako se je navada razširila

»Dialogi« so bili med najbolj branimi knjigami srednjega veka, z njimi pa se je širila tudi zgodba o Justu. Navada tridesetih maš za enega rajnega se je najprej uveljavila v samostanih, nato v župnijah po vsej zahodni Cerkvi, ime »gregorijanski tridesetdnevnik« (lat. tricenarium Gregorianum) pa je postalo njen stalni izraz. V slovenščini govorimo o gregorijanskih mašah, Poljaki pa jim ljudsko pravijo »gregorianka«.

Skozi stoletja se je praksa razvijala predvsem kot pobožnost vernikov. Cerkev je ni uvedla z odlokom, temveč je sčasoma potrdila, da je skladna z vero, in natančneje določila pravila njenega obhajanja.

1884 – priznanje Kongregacije za odpustke

Leta 1884 je Kongregacija za odpustke zaupanje vernikov v vrednost tridesetih gregorijanskih maš priznala za pobožno in razumno. Ta formulacija je pomembna: Cerkev tu ne obljublja določenega učinka, temveč ugotavlja, da ima vera ljudi v to prakso trdne temelje in ni praznoverje.

1967 – izjava »Tricenario Gregoriano«

Najpomembnejši sodobni dokument je izjava Svete kongregacije za koncil »Tricenario Gregoriano« s 24. februarja 1967 (AAS 59 [1967], str. 229–230), izdana po naročilu papeža Pavla VI. Odgovarja na praktično vprašanje: kaj se zgodi, ko je niz tridesetih maš prekinjen? Dokument po smislu ugotavlja:

Če se niz tridesetih gregorijanskih maš prekine zaradi nepredvidene ovire (npr. nenadne bolezni) ali iz drugega razumnega razloga (npr. obhajanja pogrebne ali poročne maše), po odredbi Cerkve ohrani sadove te priprošnje, ki jih priznavata praksa Cerkve in pobožnost vernikov; pri tem ostaja dolžnost duhovnika, ki mašuje, da čim prej dopolni obhajanje tridesetih maš. Ordinarij pa naj primerno bdi, da se v tako pomembni zadevi ne bi prikradle zlorabe.

Izjavo sta podpisala nadškof Pietro Palazzini kot tajnik in Florenzio Romita kot podtajnik. Še istega leta so Kongregacijo za koncil preimenovali v Kongregacijo za duhovščino. Dokument podrobneje predstavljamo na strani »Tricenario Gregoriano« – izjava iz leta 1967, praktične posledice pa v članku ali je gregorijanske maše mogoče prekiniti.

Gregorijanske maše danes

Po štirinajstih stoletjih je praksa v bistvu enaka kot v samostanu na Celiju: trideset maš, dan za dnem, za enega rajnega. Spremenilo se je le to, da danes maše lahko daruje en ali več duhovnikov, v različnih cerkvah, namen pa je mogoče sporočiti na daljavo. Kako to molitev razumemo danes, pojasnjujemo v članku Kaj so gregorijanske maše?, o njenem mestu med drugimi oblikami spomina na rajne pa na strani molitev za rajne.

V svetišču Matere Božje iz Białynicze nadaljujemo to izročilo: sprejemamo namene z vsega sveta in darujemo gregorijanske maše v kraju Białynicze, darujejo pa jih tudi duhovniki drugih župnij vzhodne Belorusije. Če želite svojega rajnega pridružiti tej večstoletni molitvi, lahko gregorijanske maše naročite prek obrazca.

Viri

• Sv. Gregor Veliki, »Dialogi«, IV. knjiga (angleški prevod iz leta 1608)
• Acta Apostolicae Sedis 59 (1967), str. 229–230 – izjava »Tricenario Gregoriano«
• Liturgista.pl – poljsko besedilo izjave »Tricenario Gregoriano« (v poljščini)
• Katekizem katoliške Cerkve – št. 958, 1030–1032
• Niedziela.pl – Sv. Gregor Veliki in gregorijanske maše (v poljščini)
• Jezuiti, župnija sv. Štefana – mašni nameni (v poljščini)