Ali so gregorijanske maše dogma, odpustek ali dolžnost?

Na kratko

Gregorijanske maše niso dogma, niso odpustek in nihče jih ni dolžan naročiti. So pobožna praksa – trideset maš dan za dnem za eno rajno osebo –, ki jo je Cerkev priznala in uredila: leta 1884 je Kongregacija za odpustke zaupanje vernikov v njihovo vrednost označila za pobožno in razumno, leta 1967 pa izjava »Tricenario Gregoriano« govori o sadovih te molitve, ki jih priznavata praksa Cerkve in pobožnost vernikov. Verska resnica pa je to, kar je njihov temelj: obstoj vic in to, da rajnim pomagajo molitve živih, predvsem evharistija.

Kaj je dogma in kaj pobožna praksa

Dogma je resnica, vsebovana v razodetju, ki jo cerkveno učiteljstvo vernikom predloži dokončno, kot resnico, ki jo je treba sprejeti v veri (KKC 88). Takšna resnica je na primer nauk o vicah, oblikovan predvsem na florentinskem in tridentinskem koncilu (KKC 1031); obravnavamo ga v članku vice v nauku Cerkve.

Pobožna praksa je način molitve, ki je zrasel iz izkušnje vernikov, Cerkev pa ga je priznala za skladnega z vero. Gregorijanske maše spadajo v to vrsto. Njihov začetek je pripoved sv. Gregorja Velikega iz IV. knjige »Dialogov« o menihu Justu, za katerega so trideset dni darovali mašo (več: zgodovina gregorijanskih maš). Cerkev to pripoved spoštuje, a je ne predstavlja kot del razodetja – podobno kot tako imenovana zasebna razodetja, ki ne spadajo v zaklad vere (KKC 67). Katoličanu torej ni treba verovati, da ima število trideset poseben pomen, da bi ostal zvest nauku Cerkve.

Kaj pomeni »priznana od Cerkve«

Priznanje prakse pomeni dvoje. Prvič, Cerkev ugotavlja, da je zaupanje, s katerim verniki naročajo trideset maš, upravičeno in v njem ni praznoverja. Drugič, Cerkev prakso vzame pod varstvo prava: izjava iz leta 1967 odloča, kaj storiti, ko je niz prekinjen, škofom pa naroča, naj bdijo, da se v tako pomembni zadevi ne bi prikradle zlorabe. Celotno besedilo dokumenta in njegovo razlago najdete na strani »Tricenario Gregoriano« (1967).

Gregorijanske maše niso odpustek

Odpustek je odpuščanje časne kazni pred Bogom za grehe, ki so glede krivde že odpuščeni, in ga Cerkev podeljuje pod določenimi pogoji (KKC 1471). Prejme ga vernik sam – s spovedjo, obhajilom, molitvijo in izpolnitvijo predpisanega dela – in ga lahko daruje za rajne (KKC 1479).

Gregorijanska maša je nekaj drugega: evharistija, torej ponavzočenje Kristusove daritve, ki jo duhovnik obhaja za rajnega. Cerkev jo je od začetka darovala tudi za rajne (KKC 1371) in jo med oblikami pomoči rajnim navaja na prvem mestu (KKC 1032). Odpustek in gregorijanske maše se lahko dopolnjujejo – družina lahko daruje odpustek za isto osebo, za katero poteka niz maš –, a eno ni drugo. Pogoje novembrskih odpustkov opisujemo v članku odpustek za rajne.

Ali so gregorijanske maše obvezne?

Ne. Noben predpis družini ne nalaga dolžnosti, da naroči gregorijanske maše, in če jih ne naroči, to ni zanemarjanje rajnega. Enako dragocena je posamezna maša za rajnega, devetdnevnica ali vsakdanja molitev; primerjavo teh oblik najdete v članku gregorijanske maše ali devetdnevnica. Zakonik duhovnikom tudi toplo priporoča, naj maše za namen vernikov, zlasti revnih, darujejo tudi brez daru (kan. 945 § 2) – molitev Cerkve za rajne ni odvisna od gmotnih možnosti družine.

Dolžnost nastopi šele na strani duhovnika: kdor je sprejel gregorijanske maše, mora darovati trideset maš, in če je niz prekinil po lastni krivdi – ga začeti znova.

V čem je vrednost gregorijanskih maš

Vrednost vsake maše izhaja iz edine Kristusove daritve, ki v evharistiji postane navzoča (KKC 1367). Trideset maš torej ne ustvari »močnejše« daritve, temveč tridesetkrat zapored prinese Bogu isto prošnjo za enega človeka. V tem je smisel gregorijanskih maš: v vztrajnosti, s katero Cerkev ves mesec vsak dan prosi za določenega rajnega, in v zaupanju, ki ga je Cerkev imenovala pobožno in razumno.

Gregorijanske maše in zveličanje – previdno z »jamstvi«

Molitev za rajne zadeva očiščenje, ne samega zveličanja. Tisti, ki so deležni očiščevanja, so svojega večnega zveličanja že gotovi (KKC 1030); maša nebes ne »kupi«, temveč je prošnja, naj Bog v svojem usmiljenju v njih dopolni delo očiščenja. Koliko in kako to molitev sprejme – ve samo on.

Zato bodite zadržani do zagotovil, da je »po trideseti maši duša zagotovo v nebesih«, do verižnih pisem in »cenikov«. Že tridentinski koncil je v odloku o vicah škofom naročil, naj prepovedo vse, kar vodi v radovednost, praznoverje ali umazan dobiček, Zakonik pa zahteva, da se je treba pri mašnih darovih izogibati vsakemu videzu trgovine (kan. 947). Mi ne obljubljamo učinka, ki pripada Bogu. Obljubljamo vestnost: trideset maš, darovanih za navedeno osebo, in potrditev z datumom in uro vsake od njih. Če želite začeti niz, pojdite na stran gregorijanske maše v kraju Białynicze.

Viri

• Katekizem katoliške Cerkve – št. 67, 88, 1030–1032, 1367, 1371, 1471, 1479
• Zakonik cerkvenega prava (1983) – kan. 945, 947
• Izjava »Tricenario Gregoriano«, 24. 2. 1967, AAS 59 (1967), str. 229–230: vatican.va; poljski prevod: liturgista.pl
• Tridentinski koncil, 25. zasedanje (1563) – odlok o vicah
• Jezuiti, župnija sv. Štefana – mašni nameni (v poljščini)