Vice v nauku katoliške Cerkve

Kaj so vice – opredelitev katekizma

Katekizem katoliške Cerkve vicam posveča tri kratke točke (KKC 1030–1032). Prva pove, koga očiščenje zadeva:

Tisti, ki umrejo v Božji milosti in prijateljstvu, a še niso popolnoma očiščeni, čeprav so svojega večnega zveličanja že gotovi, so po smrti deležni očiščevanja, da bi dosegli svetost, potrebno za vstop v nebeško veselje (prim. KKC 1030).

Druga mu da ime: Cerkev to končno očiščevanje izvoljenih, ki je nekaj povsem drugega kot kazen pogubljenih, imenuje vice (prim. KKC 1031). Tretja pove, na čem ta nauk temelji – na praksi molitve za rajne – in kako lahko rajnim pomagamo (KKC 1032).

Iz teh stavkov sledijo tri stvari. Vice zadevajo zveličane, ne pogubljenih. So očiščenje, ne Božje maščevanje. In so končne – sklenejo pot, ki se je začela na zemlji. Katekizem pojasnjuje, da greh, tudi odpuščen, v človeku pusti neurejeno navezanost na ustvarjene stvari, ki potrebuje očiščenja; te »časne kazni« ne smemo razumeti kot maščevanja, ki ga Bog nalaga od zunaj, temveč kot nekaj, kar izhaja iz same narave greha (KKC 1472).

Od kod Cerkev zajema ta nauk

Sveto pismo. Katekizem navaja 2 Mkb 12,46: Juda Makabejec je dal opraviti spravno daritev za mrtve, da bi bili rešeni greha. Izročilo vidi napoved očiščujočega ognja v 1 Kor 3,15 in 1 Pt 1,7 (KKC 1031). Katekizem navaja tudi sv. Gregorja Velikega, ki je iz Mt 12,32 sklepal, da so nekatere krivde lahko odpuščene šele v prihodnjem veku – istega papeža, po katerem so dobile ime gregorijanske maše.

Praksa Cerkve. Kristjani so od prvih stoletij molili za rajne in zanje darovali evharistijo (KKC 1032). Za rajne ne bi molili, če ne bi obstajalo stanje, v katerem jim naša molitev lahko pomaga. O tej praksi podrobneje pišemo v članku molitev za rajne.

Koncili. Katekizem navaja, da je Cerkev nauk o vicah oblikovala predvsem na florentinskem in tridentinskem koncilu (KKC 1031). Florentinski koncil (1439) je v odloku za Grke ugotovil, da so duše resnično skesanih, ki so umrli v Božji ljubezni, preden so zadostili za svoje grehe, po smrti očiščene, pomagajo pa jim molitve živih vernikov: maše, molitve, miloščine in druga dela pobožnosti. Tridentinski koncil je v odloku o vicah (1563) potrdil obstoj vic in to, da dušam, ki so tam, pomagajo molitve vernikov, predvsem oltarna daritev. Isti odlok je škofom naročil, naj v pridigah ljudstvu izpuščajo težka in zapletena vprašanja, ki ne služijo izgradnji, in odstranijo, kar diši po radovednosti ali praznoverju.

Kaj vice niso

• Niso »druga priložnost«. Smrt konča čas, v katerem človek Božjo milost sprejme ali zavrne (KKC 1021). Sv. Janez Pavel II. je dejal, da stanje očiščevanja ni podaljšanje zemeljskega stanja, kot da bi nekdo po smrti dobil novo možnost, da spremeni svojo usodo (splošna avdienca, 4. avgusta 1999). V vice ne pride tisti, ki je Boga zavrnil – skozi nje gredo tisti, ki so že zveličani.
• Niso »milejši pekel«. Katekizem poudarja, da so nekaj povsem drugega kot kazen pogubljenih. Duše v vicah so že v Božji ljubezni in so nebes gotove.
• Niso kraj v zemljepisnem smislu. Janez Pavel II. je v isti katehezi pojasnil, da beseda »vice« ne pomeni kraja, temveč stanje bivanja.
• Ni jih mogoče meriti z uro. Benedikt XVI. je zapisal, da »trajanja« tega očiščujočega srečanja s Kristusom ne moremo meriti z merili časa našega sveta (Spe salvi 47). Zato Cerkev ne uči, koliko vice »trajajo«, in molitev ne preračunava v dneve.

Kdo so duše v vicah

Duše v vicah so rajni, ki so deležni tega končnega očiščevanja. Pripadajo isti skupnosti Cerkve kot mi – občestvu svetnikov, ki povezuje verne na zemlji, rajne v stanju očiščevanja in svetnike v nebesih (KKC 954–959). Izročilo jih imenuje »trpeča Cerkev«, vendar to ni trpljenje brez upanja: Benedikt XVI. ga opisuje kot »blaženo trpljenje«, v katerem nas sveta moč njegove ljubezni prežame kakor ogenj (Spe salvi 47).

Okoli vic se je nabralo veliko pripovedi – o dušah, ki se prikazujejo, o točnem številu let ali o »cenikih« molitev. Cerkev svojega nauka ne veže na nobeno od njih. Tudi zasebna razodetja, ki jih je Cerkev priznala, ne spadajo v zaklad vere (KKC 67). Na tej strani se opiramo izključno na Sveto pismo, katekizem in dokumente učiteljstva.

Kako lahko pomagamo dušam v vicah

KKC 1032 našteva izrecno: molitev, predvsem evharistično daritev, pa tudi miloščino, odpustke in spokorna dela. Benedikt XVI. dodaja, da lahko naša molitev za rajnega postane »majhna etapa njegovega očiščevanja« (Spe salvi 48).

• Sveta maša – posamezna, devetdnevnica ali trideset gregorijanskih maš za eno osebo; praktični vodnik: maša za rajnega.
• Odpustki – zlasti popolni odpustek za rajne od 1. do 8. novembra; glejte pogoje za prejem odpustka.
• Osebna molitev in spominjanje rajnih – »Gospod, daj jim večni pokoj«, rožni venec, letno spominjanje rajnih.
• Miloščina in dobra dela, darovana za rajnega.

Če želite darovati maše za rajno osebo, lahko naročite gregorijanske maše ali drug namen v župniji Matere Božje iz Białynicze.

Viri

• Katekizem katoliške Cerkve, št. 1030–1032 (končno očiščenje – vice): vatican.va
• Katekizem katoliške Cerkve, št. 1021–1022 (posebna sodba): vatican.va
• Katekizem katoliške Cerkve, št. 1471–1479 (odpustki, časna kazen): vatican.va
• Katekizem katoliške Cerkve, št. 954–959 (občestvo svetnikov): vatican.va
• Benedikt XVI., okrožnica Spe salvi, št. 45–48: vatican.va
• Janez Pavel II., splošna avdienca 4. 8. 1999 (o vicah): vatican.va
• Florentinski koncil, odlok za Grke (1439), DS 1304; tridentinski koncil, odlok o vicah (1563), DS 1820 – po opombah h KKC 1031.